Kilo kopalniškega pohitšva, prosim

Če sem že dvakrat pisala o kopalniškem pohištvu na naših potovanjih, pa moram še tretjič, še z istega potovanja po bivši Rusiji. Nekoliko bolje je bilo z vsem skupaj, ko smo se bližali Moskvi. Bližali je pri takih prostranstvih mišljeno v dnevu, ali vsaj v nekaj urah vožnje. Ko smo torej imeli še slaba dva dni do slavnega velemesta, smo prenočili v nekem penzionu ob glavni cesti. Gospa je bila zeloo prijazna, in se je povsod videla njena srčnost in toplina. Čeprav skromna oprema, je bila obdana s prtički, lutkami, kipci in vazicami. Kičasto, bi verjetno rekla, samo ne pri njej. No, kopalnica je bila kar v redu, glede na prej videne. Kopalniško pohištvo pa iz neke druge sage. Nič lepega, nič užitkarskega, samo nujno, ravno, strogo, rjavo. Gospa je tisto dolgočasno pohištvo tudi malo popravila s svojimi ročnimi deli, ampak, dosti se ne da naredit. Potem, ko smo gospo zjutraj že zapustili in smo se ustavili v bližnjem mestecu, sem opazila trgovino s pohištvom. Morala sem noter!. Ne samo, da je malo spominjalo na moje otroštvo, tudi »dišalo« je tako. Verjetno kakšne strupene kemikalije, ki se jih pri nas ne sme več uporabljati. Kopalniško pohištvo je bilo »ne razstavljeno«. S tem ne mislim, da ga ne bi mogla videt, ampak, to imajo malo drugače urejeno, kot pri nas. Vse zgornje omarice na enem kupu, vse spodnje na drugem, itd. Vse je zloženo eno na drugo, vse je že fiksno, tudi police v omaricah. Groza. Moja nočna mora. Kopalniško pohištvo je od Jordanije moja nekakšna obsesija, in potem to. Dejansko tam lahko kupuješ pohištvo na kile, ker je vse isto. Dve barvi, ena velikost, en dizajn ipd. Raje se vam spet oglasim drugo leto – upam da vam opišem japonsko kopalniško pohištvo.

This entry was posted in Vse za dom and tagged , . Bookmark the permalink.